rieuew.com
Ime mi je Branko. Star sem 74 let. Od tega sem 51 let preživel v zakonu z Ljiljano. Nekega četrtka v aprilu sem vstopil v dom za starejše »Sončni grič« v Ljubljani in ukradel svojo ženo. Nikogar nisem vprašal za dovoljenje. Ne najinega sina ne snahe. Preprosto sem vstopil v sobo številka 7, medicinski sestri izročil zahtevo za odpust, ki sem jo uro prej dal direktorici v podpis, in prijel Ljiljano za roko. Pet korakov do vrat sobe. Zanjo je bilo po petih mesecih, ko skoraj ni vstala iz postelje, to kot maraton. Taksi je čakal spodaj, na parkirišču. Dragan, taksist, mi je pomagal, da sem jo namestil na zadnji sedež. Dolgo me je gledal. — Branko, kaj se dogaja? — Ljiljano peljem domov. Pojdiva, prosim — sem odgovoril. Odpeljala sva se. Vso pot od Ljubljane do Domžal sem držal za roko svojo ženo, ki skoraj dva meseca ni spregovorila niti besede. Ona pa je prvič po sedemdesetih dneh obrnila glavo proti meni in tiho vprašala: — Branko … me pelješ domov? Da, Ljiljana. Peljem te domov. Tega vam ne pišem zato, da bi se vam smilil. Pišem zato, ker lahko to, kar sem naredil jaz — 74-letni starec z visokim krvnim tlakom in preživetim infarktom — naredi vsak. In zato, ker bo morda nekdo, ki bo prebral mojo zgodbo, preden bo ljubljeno osebo namestil v dom za starejše, še enkrat premislil. Če pa tudi ne bo, bo vsaj vedel, da obstaja pot nazaj. Ljiljano poznam še iz srednje šole. Skupaj sva hodila na gimnazijo v Ljubljani. Bilo je leta 1969. Jaz, fant s podeželja iz okolice Celja, sin kmeta; ona, mestno dekle, oba njena starša sta bila učitelja. Vanjo sem se zaljubil pri testu iz matematike. Bila je naloga z dvema vlakoma, ki vozita drug proti drugemu. Videla je, da nimam pojma, mi pod klopjo porinila zvezek in zašepetala: »Ne glej profesorja, glej sem.« Poročila sva se leta 1973. Oba sva bila stara 22 let. Poročno kosilo sva pripravila v vaškem domu v okolici Celja: osemdeset gostov in lokalni ansambel. Leta 1976 se nama je rodil sin Marko. Na železnici sem delal 38 le
