rieuew.com
Enainštirideset let sem delal v nujni medicinski pomoči. V medicino sem verjel tako, kot nekateri verjamejo v Boga: brez vprašanj. Mojega brata ni rešila. Mene pa je na noge postavila stara kitajska formula, ki bi se ji vse življenje samo posmehoval. To pišem zato, da vam ne bi bilo treba prestati tega, kar sva prestala midva. Ime mi je Jože Novak, star sem 68 let in živim v Celju. Pri triindvajsetih sem začel delati kot zdravstveni reševalec v nujni medicinski pomoči. Za menoj je enainštirideset let intervencij: infarkti, nujni porodi, zlomi, pijane sobotne noči, poledenele ceste in klici, pri katerih šteje vsaka minuta. Vse moje poklicno življenje je bilo povezano z enim samim ciljem: priti pravočasno. In prepričan sem bil, da če pridemo pravočasno, bo sistem potem naredil, kar je treba. Enainštirideset let sem ljudem govoril isto: pojdite k zdravniku, poslušajte zdravnika, ne zdravite se z najrazličnejšimi domačimi recepti. Tudi sam sem bil eden prvih členov te verige. Jaz sem ljudi pripeljal v sistem in bil prepričan, da ko so enkrat v njem, vse deluje tako, kot mora. Imel sem starejšega brata, Francija. Bil je dve leti starejši od mene. Vse življenje je delal kot zidar: gradbeni odri, vreče cementa, dnevi na kolenih na betonu. Bil je močan človek in zdelo se je, da ga nič ne more zlomiti. Nekje okoli petinšestdesetega leta se je začel pritoževati nad kolenom. Potem ga je začel boleti še kolk. In kdo bi mu lahko bolje pomagal kot jaz? Njegov mlajši brat, ki je več kot štirideset let delal v nujni medicinski pomoči. Poznal sem predstojnike oddelkov, ortopede in travmatologe. V telefonu sem imel njihove zasebne številke. Lahko sem poklical. Vrata so se nama odpirala tako v celjski bolnišnici kot takrat, ko sva šla na preglede v Ljubljano. Vrata so se res odpirala. Toda za njimi naju je skoraj vedno čakalo isto: protivnetna zdravila, blokade, nato pa: »Pridite ponovno čez tri mesece.« Po dveh letih so mu zdravila tako uničila želodec, da je človek, ki je v
