Ne zamudi priložnosti 👉
🛑 Ime mi je Nika. Stara sem 32 let. Živim v Ljubljani, v Jaršah. Delam za minimalno plačo. Včeraj pa sem očetu v avtosalonu kupila Lexusa. Vse zaradi ene stvari, na katero sem naletela čisto po naključju. ——— Delam kot blagajničarka v Maxiju. Trgovina je odprta od osmih zjutraj do devetih zvečer. Ponavadi delam popoldansko izmeno, od 14. do 21. ure. Včasih ostanem tudi do desetih, če imamo inventuro. Na uro dobim približno 9 € bruto. Ko se odštejejo davki in prispevki, skupaj z dodatki in povračili dobim na račun približno 1.150 € na mesec. Se sliši v redu? Ni. To so moji mesečni stroški. Soba: 450 € (stroški vključeni, internet ne) Internet + telefon: 35 € Mesečna Urbana: 37 € Hrana: 230 € (večinoma kuham doma, meso kupujem redko, nakupujem predvsem v Hoferju, Lidlu in Sparu) Naročnine: 7 € (Amazon Prime Video — edina naročnina, ki jo imam, pa še to si delim s prijateljico) Oblačila in čevlji: 20 € (večinoma second hand in razprodaje) Zdravila: 10 € (navadna protibolečinska zdravila in tablete proti alergiji) Nepričakovani stroški: približno 25 € Na koncu mi ostane nekje med 250 in 300 €. Morda se zdi, da je 250 € še vedno denar. Pa ni. Ker teh 250 € pokrije vse tisto, česar nisem vračunala. In vse, kar se bo zgodilo jutri. Jutri pa se vedno nekaj zgodi. ——— Sama sem že tri leta. Odkar sem zapustila bivšega moža Marka. Ni bil nasilen. Ni me tepel. Ni kričal name. Preprosto me je nehal opaziti. Postala sem kot hladilnik v kuhinji — veš, da je tam, ampak ga sploh več ne vidiš. Odšla sem jaz. Od takrat sem sama. No, ne čisto. Vsako nedeljo pokličem očeta. Vedno me vpraša: »Kako si, Nika?« Rečem: »Dobro sem, ati.« »Si prepričana?« »Sem, ati. Res.« Vedno ve, kdaj lažem. Ampak nikoli ne sili vame. Star je 59 let in je že upokojen. Delati je začel zelo mlad. Živi od pokojnine v majhnem stanovanju v Mostah. Dvainštirideset let je vozil mestni avtobus pri LPP. Skoraj vse življenje iste ljubljanske ulice, znane postaje, jutranje in popoldanske
